Če si odraščal v 70. ali 80. letih, potem gotovo obvladaš teh 9 življenjskih veščin, ki jih današnji otroci preprosto ne poznajo! Se spomniš, kako smo se orientirali po papirju z zemljevidi in pisali pisma drug drugemu? Spomnimo se 9 nepogrešljivih veščin iz 70. in 80. let, ki so oblikovale našo generacijo. Odraščanje v 70. in 80. letih je bilo resnično drugačno. Življenjske veščine niso bile le modne besede, bile so orodja za preživetje, ki smo jih uporabljali vsak dan!
Torej, tisti časi so nam podarili določene sposobnosti, ki jih današnji otroci, kot kaže, popolnoma izgubili. V tem članku vas želim popeljati na nostalgično potovanje v preteklost in izpostaviti 9 veščin, ki smo jih osvojili v tistem času. Veščine, ki so po mojem mnenju postale redkost med novo generacijo.
Zato se pripnite, prijatelji, ker bomo primerjali našo staro modrost z realnostjo sodobnega otroka.
Branje zemljevidov
Spomnite se, ko GPS še ni obstajal. Odpravili smo se na avtomobilske potovanja s papirnatimi zemljevidi in si utirali pot skozi neznana ozemlja. V 70. in 80. letih je bilo branje zemljevida enako pomembno kot vožnja avtomobila. Naučili smo se prepoznavati relief, koordinate mreže in simbole. Znali smo načrtovati poti in oceniti čas potovanja. Ni bilo nobenega robota, ki bi rekel: »Zavijte desno čez 200 metrov«. Zanašali smo se na svoje znanje branja zemljevidov in občutek za smer.
Danes otroci sploh ne vedo, kaj je papirni zemljevid, kaj šele, kako ga uporabljati. To znanje je nadomestila tehnologija, vendar je njegova koristnost za razvoj prostorskega mišljenja in reševanja problemov nesporna. Torej je prva točka v našo korist – stare dobre veščine branja zemljevidov, ki so žal izginile v današnjem digitalnem svetu.
Ročno pisana pisma
Spomnim se, ko sem odraščal v 80. letih, sem dopisoval z deklico iz Avstralije, ki se je imenovala Jenny. Vsak mesec sva si pisala pisma in delila zgodbe o svojem življenju, sanjah in kulturah. Nič ni bilo primerljivo s čustvom, ko si prejel pismo po pošti. To je bil pravi stik z drugim človekom na drugem koncu sveta.
Pisma so me naučila potrpežljivosti, mi pomagala jasneje izražati svoje misli in izboljšala moje pisanje – veščine, ki so se v mojem življenju izkazale za neprecenljive. Danes pa, če smo iskreni, otroci komaj znajo napisati celoten stavek brez uporabe kratice ali čustvenih simbolov. Umetnost pisanja pisem izginja in jo nadomeščajo takojšnje sporočanje in posodobitve na družbenih omrežjih.
Ročno pisanje pisem – še ena življenjska veščina iz 70. in 80. let, ki je danes v hitrem digitalnem svetu žal izginila.
Popravljanje stvari
V 70. in 80. letih nismo stvari kar tako zavrgli, ko so se pokvarile. Popravljali smo jih. Od popravila kolesa do popravila pokvarjenega pipe smo se naučili odkriti napake in rešiti probleme. Te spretnosti popravljanja niso bile le način za varčevanje denarja, ampak tudi razumevanje, kako stvari delujejo, sposobnost biti iznajdljiv in odgovoren za svoje stvari.
To je vredno razmisliti: leta 1980 je bila povprečna življenjska doba televizorja okoli 10–15 let. Danes se je ta številka zmanjšala na 7 let. Ne gre za to, da so televizorji postali manj trpežni, ampak za to, da smo postali družba, ki raje zamenja kot popravi.
Prehod od popravljanja k zamenjavi je še ena veščina iz preteklosti, ki postaja vse redkejša v današnjem potrošniškem svetu.
Igre na ulici
Za nas, ki smo odraščali v 70. in 80. letih, je bilo normalno, da smo se igrali na ulici, dokler se niso prižgale luči. Igrali smo igre, ki niso zahtevale nobene opreme, le našo domišljijo in energijo. Od »lovljenja« do »kule«, te igre so nas naučile timskega dela, strategije in sposobnosti dogovarjanja. Pomagale so nam tudi ostati fizično aktivni, za razliko od današnjih otrok, ki so pogosto priklenjeni na zaslone.
Današnji otroci imajo na voljo veliko digitalnih iger, vendar zamujajo resnične lekcije, ki jih dajejo stare dobre ulične igre. To je ena od veščin našega otroštva, ki se v današnjem tehnološkem svetu zdi, da izginja pred našimi očmi.
Kuhanje od začetka
V 70. in 80. letih je bila večina naših jedi pripravljena doma. Nismo imeli razkošja v obliki aplikacij za dostavo hrane ali mikrovalovnih obrokov. Naučili smo se kuhati od začetka – kako zamesiti testo, narezati zelenjavo in pravilno začiniti hrano.
Kuhanje nas ni samo naučilo samostojnosti, ampak je razvijalo tudi ustvarjalnost. Naučili smo se eksperimentirati z okusi in sestavinami ter ustvarjati jedi, ki so pustile močan vtis.
Danes mnogi otroci ne poznajo niti osnov kuhanja, kaj šele, da bi od začetka pripravili polnopravno kosilo. To je pomembna veščina, ki se zdi, da izginja v današnjem hitrem tempu življenja.
Ceniti preprostost
V 70. in 80. letih smo se naučili ceniti preproste stvari v življenju. Nismo imeli neskončnega števila televizijskih kanalov ali ogromnega izbora igrač. Za zabavo nismo potrebovali najnovejših gadgetov.
Namesto tega smo radost našli v dobri knjigi, v melodiji nove plošče ali v užitku igranja z žogo na dvorišču. Sami smo si ustvarjali prosti čas in cenili te preproste radosti.
Danes so otroci pogosto preobremenjeni z izbiro in vedno iščejo naslednjo najboljšo stvar. Sposobnost ceniti preprostost je pomembna veščina, ki se zdi, da postaja vse redkejša v današnji generaciji.
Spopadanje z dolgčasom
Spominjam se dolgih poletnih popoldnevih v 80. letih, ko ni bilo ničesar za početi. Ni bilo interneta, pametnih telefonov ali Netflixa. Dolgčas je bil stalni spremljevalec. A v tem je bil tudi ključ – naučil nas je biti ustvarjalni in najti načine, kako se zabavati.
Spominjam se, kako sem vzel album za risanje in odkril ljubezen do risanja. Ali pa sem vzel knjigo in se odpravil v svet domišljije. Ali pa sem ležal na travi, gledal oblake in sanjal.
Današnji otroci so obkroženi z instant zabavo in nimajo skoraj nobenega prostora za dolgčas. A zamujajo priložnost, da razvijejo
