Nekateri organi zagotavljajo, da ne predstavlja neposredne nevarnosti. Drugi pa zahtevajo, da se jo razvrsti kot strupeno, zlasti zaradi njenega vpliva na razmnoževanje
Trifluoroocetna kislina (TFA), kemična snov, ki jo proizvaja človek, je bila odkrita v dežju in snegu v različnih regijah sveta. Ta spojina, ki velja za eno najpreprostejših različic PFAS, znanih tudi kot večni kemikaliji, vzbuja vse večjo zaskrbljenost zaradi svoje visoke obstojnosti v okolju in potencialnega vpliva na zdravje in ekosisteme.
TFA nastaja iz fluoriranih plinov, ki se uporabljajo v industrijskih sektorjih, kot so hlajenje, farmacevtska proizvodnja ali izolacijski materiali. Ti plini se razgrajujejo v ozračju in tvorijo TFA, ki ga dež odnaša v tla, reke, pridelke in celo živih organizmov. Kot so pojasnili raziskovalci v reviji Nature, je zaskrbljujoča njegova odpornost proti razgradnji in njegova vse večja prisotnost v okoljskih vzorcih, zbranih v Evropi, Severni Ameriki in Atlantskem oceanu.
V Nemčiji so analize gozdne vegetacije pokazale, da so se ravni TFA v listih in iglah dreves od osemdesetih let prejšnjega stoletja povečale za desetkrat. Poleg tega ledene jedra, odvzeta v kanadski Arktiki, kažejo, da je bila ta snov prisotna že leta 1969, še preden se je razširila uporaba nekaterih fluoriranih plinov. To je strokovnjake pripeljalo do sklepa, da bi lahko obstajali drugi viri emisij, kot so zdravila, pesticidi ali potrošniški izdelki, ki se razgrajujejo v okolju.
Pomemben del TFA ne izhaja iz neposrednih industrijskih procesov, ampak iz razgradnje kemičnih predhodnih snovi, kot so pesticidi ali anestetični plini, ki sčasoma sproščajo TFA. Ta pojav povečuje število točk vstopa te spojine v naravno okolje in otežuje njen regulativni nadzor, zlasti na evropski ravni.
Vpliv na organizme in ekosisteme
Čeprav nekateri organi, kot je PNUMA, trdijo, da TFA ne predstavlja neposredne nevarnosti, so nemške agencije predlagale, da se ga razvrsti kot strupen za razmnoževanje. Ta zahteva temelji na študijah, opravljenih na živalih, v katerih so visoke odmerke TFA povzročile motnje v razvoju ploda. Čeprav so bile ravni, uporabljene v teh preskusih, znatno višje od tistih v pitni vodi, strokovnjaki ne izključujejo kumulativnih učinkov sčasoma.
Poleg tega se TFA razlikuje od drugih onesnaževalcev: rastline ga absorbirajo z vodo, vendar ga ne izločajo s transpiracijo. Zaradi tega snov ostane ujet v njih, kar ima lahko posledice za pridelke in biotsko raznovrstnost, zlasti na kmetijskih tleh, kjer bi se lahko njegovo kopičenje srednjeročno oviralo rast rastlin.
Medtem ko države, kot so Združene države Amerike, TFA zaradi njegove molekularne strukture in lahkega izločanja iz človeškega telesa ne obravnavajo kot PFAS, evropski znanstveniki opozarjajo, da njegova vse večja prisotnost v okolju upravičuje vključitev v to kategorijo. Evropske oblasti so začele javno posvetovanje, ki bo trajalo do 25. julija, da bi ocenile, ali je treba okrepiti nadzor nad to snovjo.
Ureditev TFA bi lahko imela pomembne gospodarske posledice za sektorje, kot sta farmacevtski in hladilni, zato več industrijskih panog trdi, da obstaja TFA naravnega izvora. Vendar strokovnjaki, kot je Scott Mabury, trdijo, da ni dokazan noben mehanizem, ki bi omogočal njegovo naravno nastajanje v znatnih količinah, zato je njegovo povečanje mogoče pojasniti le z dejavnostmi človeka.
Ne glede na izvor TFA se znanstveniki strinjajo, da dodajanje večjih količin te spojine v ozračje in ekosisteme ni zaželeno. Kot poudarja Mark Hanson, „čeprav je del TFA naravnega izvora, to ne pomeni, da je varen, niti ne upravičuje nadaljnjega izpuščanja v okolje“.
