Za mnoge ljudi je zgodnje vstajanje že samo po sebi dovolj težka naloga, kaj šele postiljanje postelje. Razglajanje rjuh in trkanje vzglavnikov verjetno ni prednostna naloga za vse. Za nekatere je to pomirjujoč ritual. Za druge je to nesmiselna rutina.
Psihologinja Leticia Martin Enchuto meni, da »za preprostim dejanjem, kot je nepostiljanje postelje zjutraj, se skrivajo zgodbe in nianse«. Takšna majhna odločitev, ali postlati posteljo ali ne, lahko razkrije presenetljive podrobnosti o osebnosti in mišljenju človeka.
»Vsi ljudje smo različni,« pojasnjuje Enchuto, »in naše vsakodnevne navade lahko razkrijejo veliko več, kot je vidno na prvi pogled.« Po njenem mnenju cilj ni soditi, ampak razumeti, kaj nas žene – kako se odzivamo na okolico in na same sebe. Izpostavlja sedem ključnih značilnosti, ki jih običajno povezujemo s tem, zakaj ljudje posteljo posteljejo ali pustijo v neredu.
Če ne posteljete postelje, ste morda…
Nagnjeni k odlašanju
Vsako nedeljo zvečer si obljubite, da ta ponedeljek spet začnete postiljati posteljo, nato pa svoje obljube ne izpolnite – to je bolj pogosto, kot mislite. Enzuto pravi, da je odlašanje eden najpogostejših vzorcev vedenja, ki jih opaža v svoji praksi. Nepostlana postelja je morda majhen, a zgovoren znak širše težnje k odlašanju – bodisi doma, v službi ali v šoli. Včasih lahko že sam obseg dela paralizira.
Eden od načinov, kako se s tem spopasti, je razdelitev nalog na manjše dele. Na primer, čiščenje hiše lahko opravite po sobah, med njimi pa si vzemite krajše odmore. Enak princip velja za učenje ali delovne cilje.
Prilagodljiv dnevni red
Ljudje, ki vsak dan posteljejo posteljo, to pogosto počnejo iz navade – je del njihovega jutranjega reda. Tisti, ki tega ne počnejo, so običajno bolj prilagodljivi. So praviloma bolj prilagodljivi in se ne motijo, če morajo spremeniti svoj običajni ritem, da se odzovejo na to, kar prinese dan. »Ljudje, ki ne pospravijo postelje, običajno kažejo manj strogo odnos do dnevnega reda in ritualov,« pravi Enzuto. »So praviloma bolj odprti za improvizacijo in spremembe.«
Nasprotovanje družbenim normam
Za nekatere je nepisano pravilo, da je treba posteljo vsak dan postlati, dovolj razlog, da ga ignorirajo. To tiho upiranje lahko izhaja iz »pričakovanj, ki so jim bila vsiljena v otroštvu«, pojasnjuje Enzuto. Namesto tega ustvarijo svoja lastna pravila – tista, ki se jim zdijo pristna in potrjujejo njihovo identiteto.
Želja po nadzoru nad lastnim življenjem
Spalnica je pogosto osebni prostor, ozemlje, nad katerim imamo nadzor. Toda to občutek nadzora se lahko poruši, ko imajo drugi ljudje moč nad našimi vsakdanjimi odločitvami. Odklanjanje postiljanja postelje lahko postane simbolični akt ponovne vzpostavitve avtonomije – majhen, a odločen izraz »jaz odločam«. Po mnenju Enjuto je to znak človeka, ki »svoje mnenje postavlja nad zunanja pričakovanja«.
Ustvarjalne nagnjenosti
Nered je pogosto obravnavan kot pomanjkljivost, vendar je za nekatere znak domišljije. Nepostlana postelja je lahko del širšega »organiziranega kaosa« – okolja, ki spodbuja ustvarjalno mišljenje. Ti ljudje »najdejo navdih v neredu«, pravi Enzuto. So nagnjeni k temu, da bolj cenijo izvirnost in prilagodljivost kot natančnost ali rutino.
Boj z motivacijo
Če je nepostlana postelja le del širše slike neurejenosti, je to lahko zaskrbljujoč znak. V takih primerih lahko to odraža »nizko motivacijo, utrujenost ali celo čustveno motnjo«, opozarja Enzuto. Taka interpretacija je pravilna le, če se neurejenost razteza tudi na druga področja življenja. Če je tako, je vredno posvetiti pozornost duševnemu zdravju in po potrebi poiskati pomoč.
Stremenje k osebni svobodi
Nazadnje, opustitev rituala postiljanja postelje je lahko tiho izražanje neodvisnosti. »To je podzavesten način, da poveste, da želite živeti po svojih pravilih, ne pa po pravilih, ki vam jih vsiljuje družba,« pravi Enjuto. Ne gre nujno za nered, ampak za ponovno pridobitev nadzora nad svojim življenjem na zelo oseben način.
