“Ko si človek plača počitnice ob morju, ima v glavi tiste kataloške predstave ležalnik. Modra voda, šelestenje palm, kozarec v roki in mir. Predvsem mir. Toda resničnost včasih spominja bolj na šolski izlet kot na sprostitveni dopust.
Članek
In to sem si izbrala štirizvezdnični hotel z razgledom na morje, all inclusive, bazenom in obljubo “mirne družinske atmosfere”. No, o miru bi se dalo razpravljati. In o atmosferi tudi. Ampak predvsem o tem boju – tihim, neizrečenem, a tembolj zagrizenem – za ležalnike.
Prvi dan sem se k bazenu odpravila s knjigo v roki okoli devete. Povsod že brisače. Na vsakem ležalniku brisača. Ponekod celo dve. Okrog bazena je bilo mirno. Nikogar. Le prazni stoli in kup blaga, ki je samozavestno trdil: “ZASEDENO.” Vprašala sem animatorja, če se s tem kaj naredi. Skomignil je z rameni. Rekel je, da je to običajno. Kdor prej pride, prej leži. In kdor ne vstane zgodaj, se bo kopel v senci palm na travi ali na robu plaže, kjer sonce komaj sije.
Drugi dan sem si nastavila budilko na osmo. Rekla sem si, da bom zdaj pametnejša. Stopila sem pred sobo in v copatih krenila proti bazenu. Toda prepozno. Ob osmih je bilo že opravljeno. Spet brisače. Nikjer žive duše. Nekateri ležalniki so imeli celo skrbno zložene brisače, plavalna očala in sončna očala na blazini, kot da nekdo rekonstruira idealni prizorek iz prospekta. Samo osebe ni bilo. In ni je bilo celo dopoldne.
Začela sem opažati podrobnosti. Ob šestih zjutraj so se poletovišču začeli klatiti prvi lovci. Nekateri s kavo v roki, drugi že v kopalkah. Brisača čez ramo, odločeni pogledi. Delali so se neopazno, a bilo je jasno, da so na misiji. Tiha vojska turistov, ki ve, da kdor ne zasede, kot da ne obstaja. Položili so brisačo, včasih celo dve majici ali napihljivko, in izginili. Nato so se pojavili okoli desete. Pomirjeni, da je njihovo mesto varno.
Tretji dan sem vstajala ob pol petih. Ne iz veselja, ampak iz obupa. Vlekla sem se z brisačo čez ramo kot vojak v prvi liniji. In nisem bila sama. Srečala sem kakih deset drugih iz različnih delov Evrope, vsi smo tiho krenili proti bazenu, kot da sodelujemo v nekem čudnem ritualu. Položila sem brisačo. Počutila sem se nekoliko nerodno. A hkrati tudi zmagoslavno. Imela sem svoje mesto. Svojo brisačo. Svoj ležalnik.
Sčasoma sem razumela, da to ni čudaštvo, ampak strategija preživetja. Kdor ne igra, nima možnosti. In tako sem postala del sistema, proti kateremu sem sprva želela bojevati se. Vsako jutro sem prestala svojo dozo ponižanja, ko sem se ob pol petih plazila, da si “zavzamem” mesto. Nato sem se vrnila v sobo, spala naprej in okoli devete se s svežo kavo preselila na “svoj” prostor, ki mi ga je medtem držala brisača kot talec.
Bilo je fascinantno opazovati, kako hitro človek sprejme pravila džungle. Kako hitro se iz sproščujočih počitnic spremeni v strateško operacijo. Opazovala sem druge – nekatere družine so imele celotne zemljevide, kako razporediti brisače, da pokrijejo čim več ozemlja. Drugi so pošiljali “specialista za zavzemanje”, običajno očeta, ki je tekel s petimi brisačami in jih razporejal po obodu. In vse to je potekalo tiho. Nihče ni nič rekel. Le občasno pogled. Le občasno zdrznitev obrvi.
Seveda so se pojavljali tudi uporniki. Ljudje, ki so prišli ob desetih in dvignili tujo brisačo. Neka gospa iz Nemčije je tako enkrat vrgla brisačo dol in legla. Nato je prišla lastnica brisače in prepirali sta se. Okrog sta se začeli zbirati gledalke. Dve ženski, brisači v rokah, sta si medsebojno razlagali pravila, vsaka v drugem jeziku, a enako čustveno. Animator je prišel šele po desetih minutah. Ni rešil nič. Le rekel je, naj se ljudje dogovorijo. Kar je ravno tisti stavek, ki ne deluje nikjer na svetu.
Z IKEA za male pare: Nekoč sramotni, danes zbirateljski zakladki za desettisoče!
Po tednu dni sem imela že svoj najljubši prostor. Prva vrsta ob bazenu, pod sončnikom. Tam sem se počutila kot doma. A hkrati sem čutila čuden priokus. Ker sem se zavedala, da sem se prilagodila sistemu, ki me je pravzaprav jezil. Da sem postala del norosti, ki sem jo imela za smešno. Ampak drugače ni šlo. Ne če sem želela sedeti. Ne če sem želela imeti senco. Ne če sem želela brati knjigo, ne da bi ležala na tleh kot odložena torba.
Čudovito je, kako se človek na dopustu spreminja. Misli si, da bo počival, a na koncu le preživlja. Tekmuje. Trudi se izboriti si prostor. Celo v hotelu za desettisoče kron. In da vsa iluzija o “vse vključeno v ceni” konča ravno tam, kjer se začne ena brisača več. Da se v najbolj luksuznem okolju sprožijo najbolj osnovni instinkti. Zavzeti si mesto. Imeti svoje. Braniti. Tudi če to pomeni vstajati ob šestih zjutraj.
Ko sem zadnji dan opazovala, kako nek gospod skrbno zloži štiri brisače v obliki križa in nanje položi čepico, sem razumela, da je konec. Ne dopusta, ampak mojega potrpljenja. Vse to sem želela vreči za hrbet. Reči si: naslednjič si bom izbrala drug hotel. Morda drugo državo. Ali pa počitnice brez bazena. A takrat mi je postalo jasno, da se ta boj ne vodi samo v Egiptu. Niti samo na hotelskih ležalnikih. Da gre za nekaj večjega.
O potrebi po lastnem prostoru. Tudi v tujem svetu. O tem, kako hitro se človek oprije tega, kar mu daje občutek varnosti. In da tudi počitnice, ki naj bi bile počitkom, lahko človeku opomnijo, da so ljudje, ko gre za prostor, vedno enaki – ne glede na jezik, starost ali državljanstvo.
Odpotovala sem z bronom na koži, izpito hladilnico limonad in kovčkom, polnim porjavelih brisač. A tudi z nekoliko drugačnim pogledom na svet. In z zaobljubo, da bom naslednjič ostala ležati. Tudi brez ležalnika. In če ne bom imela sence, si bom nadela klobuk. In knjigo bom prebrala v miru. Ker je včasih svoboda več kot “imeti svoj prostor”. In včasih je največja zmaga izstopiti iz igre. Četudi vam potem ne ostane niti en ležalnik. A vsaj veste, da ste še vedno sebi.”
